Najbrž ste pomislili, da je ta naslov šala, saj pred tisoč leti besede »turizem« še poznali niso. A če bi besedo »turizem« opisali kot obisk kraja, kamor ljudje radi in pogosto zahajajo, tam prisostvujejo neki prireditvi (npr. žegnanju), kupujejo spominke (npr. božje podobe), hrano in pijačo, ter v kraju tudi prespijo, bi danes temu rekli turizem. Takrat so temu rekli samo romanje. Ideja je enaka, le ime je drugo. Ruše so eden najstarejših romarskih krajev Slovenije. Prva romanja k ruški Mariji so bila že v 10. stoletju. Dejstvo je, da smo imeli v Rušah razvit romarski turizem že v 14. stoletju, ko je Marijina cerkev postala znana daleč naokoli. Ni veliko krajev pri nas, ki se ponašajo s tako turistično tradicijo, zato je povsem razumljivo, da smo Rušani nanjo ponosni in jo želimo razvijati tudi v bodoče.

Da so ljudje v teh krajih živeli že v bronasti dobi, nekako pred 2800 leti in da so bili ti isti kraji všeč tudi Rimljanom kakih tisoč let kasneje, s turizmom nima veliko opraviti, je pa dejstvo, da so ljudje v Rušah in okolici radi živeli in da so si prizadevali svoje življenje kar se da lepo urediti. Ko so Rimljani odšli o Rušah dolgo ni bilo nič slišati, še manj brati, iz česar lahko sklepamo, da so imeli ljudje naslednjih tisoč let pomembnejše opravke, kot pisati o teh krajih. In potem, kot strela z jasnega v urbarjih iz 11. stoletja preberemo, da je podravski mejni grof Spanheim v Labotski dolini (današnja avstrijska Koroška) ustanovil benediktinski samostan in mu dodelil tudi vas Ruše ali Villa Roste, kot se je takrat imenoval zaselek z 29 hišami.

Da so bili Rušani v časih, ko so se začeli vzpenjati Celjski grofje, podjetni možje,  izvemo iz zapisa Graških deželnih stanov. Že leta 1454 so pisali cesarju Frideriku III in ga prosili za pravico do sejma. Cesar jim je pravico priznal in tako je nastal sejem, ki je postal poznan pod imenom »Ruška nedelja«. Ljudje so prinašali na vpogled in v prodajo svoje izdelke od blizu in daleč in tako je sejem zaslovel tudi čez meje cesarstva. Da je postal mednarodno poznan, sklepamo iz uradnih zapisov iz leta 1489 in 1532, ki pravijo, da so te kraje obiskali tudi Turki. Resnici na ljubo, Turki najbrž niso prihajali sem samo zaradi Ruške nedelje. Tudi je res, da jih ljudje niso marali, ker so se radi pretepali, nikoli plačali kar so »nakupili« in naložili na svoje vozove, še posebej so jim zamerili, da so ob vsakem odhodu zakurili kako hišo ali dve. Kakorkoli že, Ruška nedelja se je tako lepo razvijala, da so si konec 16. stoletja Rušani prizadevali za kar tri sejme letno. To njihovo namero so sredi 17. stoletja Deželni stanovi v Gradcu zavrnili in s tem ter previsokimi davki Rušane tako ujezili, da so se v začetku 18. stoletja v celoti odpovedali vsem tržnim pravicam.


Da šola in gledališče nista bila zaman, kaže izobrazba in široka razgledanost ljudi, ki se je odražala tudi v njihovi podjetnosti. Tako so se že v drugi polovici 18. stoletja razvile fužine, kovaštvo, steklarstvo in trgovina z lesom. To so bile gospodarske panoge, ki so ponesle ime Ruš po svetu. Celo na daljno Kitajsko je potovala lepo izdelana steklena posoda pohorskih glažut. Splavarji tako daleč res niso šli, a če je Drava dobro tekla, so se ustavili šele pri Beogradu. In ni treba posebej poudarjati, da so bili splavarji transportni inovatorji. Izmislili so si namreč transport lesa, ki ni zahteval izgradnje poti, ni trošil bencina, ni onesnaževal okolja in je bil ne le zastonj, ampak so z njim še zaslužili.

Žal ne poznamo imena strojevodje, ki je pripeljal v Ruše prvo lokomotivo, vemo pa, da se je to zgodilo leta 1863.  Resnici na ljubo, strojevodja je peljal iz Maribora proti Celovcu, a v Rušah se je ustavil in to je bil znak, da je  industrijska revolucija v te kraje prišla in bo tu tudi ostala. Rušani so se že takrat zavedali, da samo razgledani in izobraženi ljudje lahko tekmujejo z napredkom in časom.  

Le dve leti po prihodu prve lokomotive v Ruše, leta 1865, so ustanovili bralno društvo in se nemudoma naročili na Kmetijske in »Rokodelske novice«. Zavedni kot so bili Rušani zmeraj, so povabili medse škofa A. M. Slomška, da jim je krstil Hlebovo kapelico na Smolniku in ni minilo niti 35 let od Slomškovega obiska, ko so leta 1896 Rušani postavili  prvo slovensko šolo in jo leta 1918 že osvetlili z  električnimi žarnicami. Tisto leto je zagnala turbine elektrarna na Fali, prva v takratni Jugoslaviji, pa tudi ena od prvih v Evropi. Leta 1932 so po skoraj 210 letih spet zaigrali v gledališču. Tokrat Finžgarjevega Divjega lovca in s tem nemškutarjem dali vedeti, da se kulturi in slovenski besedi nikoli ne bodo odpovedali.